Cankarjeva knjižnica Vrhnika

Utrinki s predstavitve knjige Zdenke Obal

O človeku, ki je iskal srečo

Fotografije s prireditve si lahko ogledate na "Fotoutrinki s predstavitve".

 

Govor Zdenke Obal na predstavitvi knjige O človeku, ki je iskal srečo

Pozdravljeni vsi skupaj. Otroci in mentorji iskrena hvala za čudovit nastop in poglobljeno razmišljanje. Prav lepo se zahvaljujem tudi vsem, ki so sodelovali pri nastanku knjige. Prvenstveno je namenjena starejšim predšolskim otrokom in prvi triadi, bo pa lahko tudi pripomoček vzgojiteljicam in učiteljicam v nižjih razredih pri spoznavanju Ivana Cankarja. Prepričana sem pa tudi, da jo bodo z veseljem vzeli v roke odrasli, kateri bodo na hitro hoteli priti do kakšne informacije o Cankarju, obenem jim bo slikanica nudila estetski užitek zaradi ilustracij Maje Lubi, fotografij Urške Grm in Niko Nikolčiča, oblikovanja knjige Milene Oblak Erznožnik in citatov iz zvonkih Cankarjevih besed. Naš namen je, da bi vsi skupaj Cankarja vzljubili in ga začeli raziskovati ter brati, tako kot so ga brali v Cankarjevih časih, ker je zares dober in velik umetnik.

Za ilustracijo, o čem govori slikanica vam bom povedala ključne besede, katere sem ji dodelila: sreča, iskanje sreče, zavedanje sreče, besede, branje, knjige, knjižnice, molji, revščina, vile, pravljična bitja, vztrajnost, odločnost, ustvarjalni proces, umetniško ustvarjanje, uspeh.

Ko sem napisala in imela predstavitev knjige, ki je izšla ob petdeset letnici knjižnice Zajčica Lina in violina sem sama pri sebi premišljevala, da bi bilo lepo, če bi napisala kaj o knjigah in knjižnici. Začela sem snovati. Nekdo od zunaj pride do informacije, da je v knjižnici zaklad. In ta potem ugotovi, da so v bistvu zaklad knjige. To idejo sem izpeljala pri tej slikanici. Oče moljčku razlaga, da ima v knjižnici morje knjig, ki ga nikoli ne pustijo na cedilu, in da so vmes pravi biserčki, da je za njega pravi biser velika bela knjiga, po kateri je dobil ime. Gospa skozi knjige odkriva skrivnosti življenja, druga pa ne more brez knjig. Dobra vila Cankarju v zibelko položi besede. Reče mu, da bo doma našel nekaj dragocenega in potem je to knjiga. Za Cankarja so knjige izredno pomembne – pribežališče. In potem so tudi njegove besedne stvaritve pravi dragulji.

Direktorica Sonja Žakelj je vedela, kako zelo z veseljem bom sprejela povabilo, da napišem besedilo za slikanico. Poleti 2016 me je prosila, da naj napišem slikanico o naši knjižnici, moljčku in Ivanu Cankarju. Povedala sem ji, da tega vsega ne bom mogla vključiti v eno zgodbo. Da bom pač napisala dve zgodbi. In potem so zamisli vedno bolj zorele. Spraševala sem se kateri del oz. vidik Cankarjevega življenja naj napišem. Pod roke, mi je prišla Pavčkova pesem: Sreča se zmeraj z nesrečo brati. Tako stare knjige uče. A človek ne neha verovati in za srečo kakor za zvezdo gre.

Začela sem se spraševati, če je bil Ivan Cankar srečen? In tako sem se lahko bolj poglobila v Cankarjevo življenje. Nekega dne me je moja hčerka Iza vprašala, kako kaj napreduje knjiga. Povedala sem ji, da pišem o moljčku , ki se potika po naši knjižnici in raziskuje, kdaj je bil Ivan Cankar srečen. Prišla je do ideje, da se naj moljček in Cankar srečata, in da naj dam slikanici naslov O človeku, ki je iskal srečo. Jaz sem potem še razvijala zgodbo. Moljčku sem dala ime Ivan - ime je dobil po najljubši očetovi knjigi – veliki beli knjigi, ki opisuje življenje Ivana Cankarja – Dobrovoljčev Cankarjev album. Domislila sem se, da bi Ivan Cankar lahko pripovedoval moljčku o svojem življenju v obliki pravljice, v katero sem tudi vključila Cankarjevo pisano besedo pri opisu njegovega ljubega kraja, Vrhnike.

Zataknilo se mi je pri obsegu, saj je imel Cankar zelo vijugasto življenjsko pot in je o njem napisano veliko knjig, celo njegov velik poznavalec literarni zgodovinar Anton Slodnjak je dal naslov romanu o njem, Tujec. Jaz pa naj bi življenjepis in zgodbo moljčka spravila na dve tipkani strani. Seveda mi ni uspelo. Zato sem zgodbo razdelila na tri dele, uvodni moljčkov del, ki otroke pripelje do Cankarja, osrednji del, pravljica o Cankarju in Moljčkov zaključni del; tako lahko berejo v enem dnevu samo po en del. Osrednji del, biografija ima elemente pravljice. Začne se pred davnimi časi je v prečudnem kraju ... Nastopa pravljično bitje, vila, ki junaku v zibelko položi besede, katere so na prvem mestu. Junak dobi nalogo, gre v svet, išče srečo po Cankarjevih življenjskih postajah, junakom v pravljici umrejo starši. Pravljica bi morala imeti tudi srečen konec. Vendar pustim odprt konec. Moljček je razočaran, hoče, da bi bil srečen, zato on naredi srečen konec, ugotavlja, da je tudi vmes imel srečo, čeprav junak to na prvi pogled niti ne vidi. Kot iztočnice pri življenjepisu sem se najlaže identificirala z mamo, ki želi otroku srečo in izhajala iz tega; s svojimi izkušnjami sem lahko primerjala tudi ustvarjalni proces, ki sem ga opisala. Hotela sem tudi poudariti, da je imel izjemno vlogo za pisateljsko pot Cankarja njegov oče, ki je domov nosil knjige po katerih je deček posegal.

Ko sem zaključila zgodbo, so se pa začeli pojavljati dvomi, če sploh peljem knjigo v pravo smer. Citati, ki sem jih našla so me pomirili. Potrditev, ko mama prosi sina: »Najdi srečo za vse nas.« sem našla v citatu: Naposled vam voščim jedino to, da bi dočakali dan, ko poda sreča vsi naši rodovini roko, ko se odpočijete od človeškega truda in napora. Ko moljček pove »Bilo mi je jasno, da je hrepenel po pravici, dobroti, lepoti, resnici, ljubezni in sreči sem našla v citatu: In samega sebe sem videl tam, v življenju polnem čiste lepote, same dobrote, ljubezni in sreče. Potrditev misli »Ob 100. obletnici smrti Ivana Cankarja, ki je hrepenel po tem, da bi bili vsi srečni,« pa v citatu: Ali nisem pel o žalosti, ker je bilo v mojem srcu hrepenenje po veselju? Slikal sem noč vso pusto in sivo, polno sramote in bridkosti, da bi oko tem silneje zakoprnelo po čisti luči. Zato je bila moja beseda, kakor je bila trda in težka, vsa polna upanja in vere! Iz noči in močvirja je bil v nebeške daljine uprt moj verni pogled.

Viri citatov so v knjigi O človeku, ki je iskal srečo.

 

 

SHIFT + A