Cankarjeva knjižnica Vrhnika

Marec 2024

  • Pretekli dogodki
  • Dogodki
  • Razstave

Razstave v januarju 2022 - Maksim Gaspari

01.01.2022

GASPARIJEVE SLIKE - Reprodukcije

Maksim Gaspari - slovenski slikar (1883-1980)
V svojem velikanskem opusu, predvsem slik, knjižnih ilustracij, razglednic in nešteto drugih del, je Maksim Gaspari za večno ohranil starosvetno kulturo lepega slovenskega prostora. Rekli so mu tudi ljudski umetnik, saj je v svojih delih črpal iz ljudske folklore. Gasparijev slogan je bil “iz naroda za narod”.
Koliko je njegovih umetniških del, ni poznano. Znano je, da je naredil okoli 500 razglednic, od katerih je verjetno vsaj ena prišla v vsak slovenski dom. Ilustriral in opremil je preko 250 knjižnih del. Glede slik pa lahko zgolj le ugibamo.

---
Sem Robert Kužnik iz Cerknice in se že vrsto let ukvarjam s kulturno dediščino Maksima Gasparija, med njegovimi deli iščem in dokumentiram njegove slike. Prosim vas, da mi sporočite, v kolikor imate katero od Gasparijevih umetniških del.

Robert Kužnik s.p.
STUDIO ZIBKA
Ohranjanje kulturne dediščine Slovenije
info@zibka.si, www.zibka.si
© Robert Kužnik, 2018. Vse pravice pridržane.

---------

M a k s i m G a s p a r i

S CANKARJEM NA BLEDU

V lepem, zgodnjem jutru meseca maja 1908 sem prišel v kavarno Union, da bi prebral časopise. Poleg nekaterih znancev in kolegov, je tedaj zahajal tja tudi Ivan Cankar, s katerim sva bila dobra prijatelja, dasi me je rad zafrkaval.

Ko sva popila črno kavo, je postal razigrano nemiren. »Veš kaj,« je pripomnil, »jaz se peljem na Bled, pojdi z menoj.« Zame je bilo to prijetno vabilo, toda zdelo se mi je nedosežno, ker sem imel »kačo v žepu«. »Kaj bi tisto,« je dejal, »saj imam jaz denar, dobil sem honorar pri Schwentnerju.« »Koliko imaš?« Odprl je listnico, tako okrog sto kron sem videl in to je bilo za tiste čase precej. »Tebi ni treba nobenega denarja,« je dejal, »vse stroške bom nosil jaz, pojdeva pa takoj s prvim vlakom.« Pa sem pomislil: »Takoj? Saj nisem za to napravljen, ko bi vsaj imel svež ovratnik.« »Pojdi si ga kupit in še kaj, tu imaš tri krone.« Ubogal sem ga in storil tako, kajti na Bled me ni vlekla samo lepota »kinča nebeškega«, temveč še posebno romantika »prej neznanih srčnih ran«.

No, tam sem si bil izbral prvega dekleta. Saj je bilo to Cankarju znano in zato me je vabil, ker se je tudi sam rad sukal okrog štemanih Gorenjk. Odšla sva na postajo in se odpeljala. Na ljubljanskem polju proti Št. Vidu se je odprl svet. Sonce je budilo njive in dobrave ob Savi iz sanj pomladne noči. Dalje nad Gameljni čez Skaručno so žarele v pritajeni rožno-vijoličasti kopreni Kamniške planine.

Ko sva se peljala skozi Vižmarje, je postal Cankar zopet hudomušen. Najprej me je ozmerjal, zakaj ne slikam pokrajin in tihožitij, potem me je pa vprašal, ali vem, od kod izvira ime Vižmarje. Tega kajpada nisem vedel, saj nisem etimolog, zato mi je on razložil takole: »Ko so v davnih dneh romali Slovenci na Šmarno goro, so koj za Št. Vidom vzklikali: »Viš Marijo!« in tako je nastalo ime tega sela. Smejal se je sam bolj kot jaz. Na vožnji čez polje proti Škofji Loki sva zapela tisto: »Ena ptička mi poje, pa sam ne vem kje, tam gor nad Ljubljanco, na Sorškem polje.«

No, potem sva se bližala Kranju in moj sopotnik se je zmislil novo: »Gašper, veš kaj, dajva v Kranju vožnjo prekiniti in obiščiva Smrekarja; zvečer se pa peljeva naprej.« »Velja, saj imava čas, bomo skupaj kakšno rekli«. Tako se je zgodilo. Smrekar je bil najinega nenadnega obiska zelo vesel. Vsidrali smo se v gostilni na Bekselnu in nato še marsikje. Do večera smo veseljačili. V okajenem razpoloženju smo zamudili večerni vlak in prečuli noč. Dopoldne sva se peljala s Cankarjem naprej do najinega cilja.

Izstopila sva v Lescah, kjer sva se vsedla v imenitno kočijo in brž sva prispela na Bled. Milo tožno je pozvanjalo na Otoku in v čudovitem blesku je sijalo jezersko zrcalo v okvirju zelenih bregov. »Kje pa ustavim?« je pobaral redkobesedni izvošček. »V gostilni pri Sekovaniču, seveda, kje pa drugod,« mu je Cankar oblastno odvrnil. Tam sva kosila in se dobro okrepčala. Popoldne sva šla malo po svojih potih.

Cankar je imel neke zasebne obiske — baje pri Lovcu in Petranu — tudi jaz sem imel sestanek. Šele proti večeru sva se zopet sešla pri neki ugledni blejski družini, kjer so oba gostoljubno sprejeli in še dokaj potrpežljivo prenašali najine bohemske šege. Meni je bilo največ na tem, da bi se postavljal pred svojo punco, ki je bila v družbi. Cankar je pa brž opazil mojo nečimrnost in mi jo z duhovitim sarkazmom uničeval. Sadistično je podiral moje ožarjene ljubezenske gradove. »Sploh ne razumem,« je dejal moji punci, »kako moreš imeti takega ljubljanskega škrica za fanta, pa še malar je povrhu!«

Tako in podobno smo se zabavali za vilo na vrtu. Med temnim drevjem so lesketale svetle lise jezerskega srebra in večer se je bližal od bohinjskih planin. Tedaj je Cankar povabil vso družbo z vrta v gostilno pri Kapsu, kjer se je veselje nadaljevalo. Mladosti, ljubezni in denarja, vsega je bilo dovolj. Pozno ponoči sva spremila dekleta domov, midva sva pa lepo noč prečula v romantičnem razpoloženju, kot sva vedela in znala. Že proti jutru je bilo slišati ob jezeru oddaljeno pesem: »Sem mislil snoči v vas iti, je b'la meglica v jezeri...«

Zjutraj sva bila spet pri Sekovaniču prva gosta. Cankar je naročil imeniten angleški zajtrk, nato pa sva se z brinjevcem in vinom na novo pokrepčala. Kar na mizi sva zadremala poleg polnega litra in se okrog desetih dopoldne prebudila v prijetnem mačkovem nastrojenju: »Ivan, ali greva danes v Ljubljano?« sem ga vprašal. »Kaj še, dokler imava denar, bova tukaj! Ampak veš, jaz imam sedaj važno pot in takoj grem.« »Kam?« » Naravnost v farovž k blejskemu župniku, kjer bom plačal za mašo, da bi šla pri Petranu kelnarca stran.« »Kaj?« se začudim, »napodil te bo, ker se norčuješ iz takih stvari.« »Pa naj me! Jaz hočem, da se maša bere, pa amen.« Žalostno se je ozrl v zrcalo nad mizo in vzdihnil: »Kako pa zgledam?« »Slabo in ves si skuštran.« Segel je v lase in se z razprostrtimi prsti za silo počesal: »Pozdravljen!

Počakaj me tu, bom kmalu nazaj!« Gledal sem za njim, dokler ni izginil med hišami proti farni cerkvi. Dolgo se ni vrnil. Šele okrog poldneva jo štemano primaha in pove, da je stvar urejena. »No, kako je pa bilo?« ga vprašam. »Čisto enostavno: pridem v farovž, potrkam pri gospodu župniku, vstopim in pozdravim. »Bog daj! Kaj pa želite?« vpraša gospod župnik. »Jaz sem Ivan Cankar, pisatelj iz Ljubljane. Tukaj dam za eno mašo, ki naj se bere na Otoku, da bi šla pri Petranu kelnarca stran. — Plačam pet kron, naj bo nekaj še za vbogajme.« Gospod župnik se je smejal in pripomnil: »Dobro, zgodilo se bo po Vaši želji.«

Še nekaj časa sva se veselo ciganila na Bledu. Ko pa je moj znameniti gostitelj potrošil do malega ves honorar, nama je postalo zoprno in »prstjeno«. Plačala sva in se odpeljala v Ljubljano.  

---------

Stalne razstave v prostorih Cankarjeve knjižnice Vrhnika

Ivanova skodelica

Ivanova skodelica je nastala v sodelovanju akademskega kiparja mag. Bojana Mavsarja in neformalne rokodelske skupine Kvakvačkaš.

Lesene zverinice Igorja Pavlovčiča na obisku pri vas doma

Igor Pavlovčič že od oktobra 2017 razstavlja svoje lesene zverinice v naši knjižnici. Njegove stvaritve razveseljujejo zaposlene, uporabnike in obiskovalce. Marsikdo nas je že povprašal o njih in si jih občudujoče ogledoval. V lanskem letu pa sva se dogovorila, da bo našim uporabnikom omogočil enomesečno brezplačno izposojo umetnin na dom. Za več informacij/izposojo njegovih umetnin pokličite 041 363 755. Z željo, da je/bo umetnost dostopna vsem in vsakomur vas lepo pozdravljam, Sonja Žakelj, direktorica Cankarjeve knjižnice Vrhnika.

Mobili

Simpatični in unikatni mobili krasijo mladinski oddelek. Izdelali so jih otroci naslednjih šol: OŠ Ivana Cankarja (podružnična šola Drenov Grič), OŠ Antona Martina Slomška, OŠ Polhov Gradec (podružnična šola Šentjošt) in OŠ Primoža Trubarja Velike Lašče (vrtec Sončni žarek). V sodelovanju z JSKD IO  Vrhnika in ZIC Naš Časopis.

Nazaj
SHIFT + A