Ure pravljic

Zakaj otroci potrebujejo pravljice?

»Dajte otroku suho vejo, pa bodo s pomočjo njegove domišljije iz nje pognale vrtnice! Dajte mu list vrtnice, pa bo na vodi plavala čudežna ladijca!«

pedagog Jean Paul

Avtor slike: Marlenka Stupica

Danes z vso pravico mislimo, da je treba mladino telesno razgibati na svežem zraku z igro in telovadbo, a prav tako potrebuje navznoter zdrav duševni zrak, dinamiko in gibanje notranjih sil. Vse to je mogoče v največji meri najti prav v svetu pravljic. Stoletja, tisočletja so po tihih poteh delovale pri notranjem upodabljanju in vzgoji duše.

Kar otroci našega časa vedno bolj potrebujejo, so mir, tišina in čustvenost, ne pa umetni dražljaji, ki na žalost danes tudi z nekontrolirano uporabo televizije in računalnika otrokom škodijo, ker povzročajo duševno kaotičnost. Otroško oko je narejeno za široko odprtje in čudenje. V obdobju pravljic je zato treba otroku dati dobro slikanico in opazovati, kako iz nežnih barv v njem zaživijo rože, metulji, palčki in vile. Opazujmo, kako se dan za dnem vedno znova potopi v ta čudežni svet ter zaslutimo in uvidimo harmonizirajočo silo, ki iz prave umetniške domišljije teče v otroka. Takšne podobe so najboljša hrana za otroško dušo. Kajti v otroku je človeška bitnost na še nepopačen način povezana s skupnim obstojem, s skupnim življenjem, zato otrok kot hrano za svojo dušo potrebuje pravljico.

Dramatika pravljice daje otroku in njegovemu domišljijskemu življenju moralno spodbudo, katere vrednost je neizmerna. Kar mu bo pozneje prineslo življenje v trdi realnosti, to že vnaprej izživi v sočutju, sotrpljenju in veselju z njim tako notranje povezanimi pravljičnimi liki. Z njimi se popolnoma poistoveti: njihovo trpljenje je njegovo trpljenje, njihove solze so njegove solze, njihova sreča je njegova sreča. Vsak dober vzgib je nagrajen, hudobija pa kaznovana. To veje kot moralni dih skozi vse dogodke in že zgodaj pripomore k temu, da že na nežni stopnji duše postavimo temelje moralnosti in jo utrdimo tam, kjer sto opominov ne obrodi toliko sadov. Ko otrok doživi, kako lahko v življenje vdre zlo, ko se njegove duše najgloblje dotakne tesnoba, tedaj toliko bolj intenzivno doživi poseg vsemogočne pravičnosti. To so sile, ki gradijo značaj!

Danes lahko otroci sami pridejo do pravljice že s pritiskom na gumb, a to so kamni namesto kruha. Starši, ne dovolite si vzeti najlepšega v otrokovem življenju: pripovedujte (beríte) svojim otrokom pravljice! Ko bodo odrasli, bo v njihovem toplem in močnem spominu odzvanjalo: moji straši so mi vedno znova pripovedovali pravljice! Kako mnogo močnejše vezi ljubezni se utrdijo na ta način, kot pa z razvadami, za katere samoumevno mislimo, da smo jih dolžni postreči otrokom!

Odlomke sem nabrala v knjigi Jakoba Streita: »Zakaj otroci potrebujejo pravljice?«

vaša pravljičarka Zlatka Brezovar

Na Vrhniki, september 2015